Najprej besedilo
Ob prvem branju pesmi si ni treba razložiti vsega. Opazimo lahko podobo, ki se vrača, besedo, ki zveni nenavadno, ali mesto, kjer se glas spremeni. Pesem preberimo tudi na glas. Premor na koncu vrstice in nadaljevanje stavka lahko ustvarita drugačno razmerje, kakor ga zaznamo pri tihem branju.
Ob ponovnem branju se vprašajmo, kdo govori, komu je govor namenjen in kaj se je od začetka do konca spremenilo. Označimo mesto, ki ga razumemo drugače kakor prvič. Prav ta razlika lahko odpre pot k pogovoru o pesmi.
Knjiga v svojem času
Ob izbranem delu si zapišimo tri podatke: katero izdajo beremo, kdaj je bila prvič objavljena in v kateri čas je postavljeno dogajanje. Pri dnevniku dodajmo še datum zapisa. Ti podatki nam pomagajo, da poznejše vednosti ne pripišemo samodejno človeku v preteklem položaju.
Zapis lahko nosi sled neposredne izkušnje, poznejšega urejanja ali obojega. Pri razlagi zato upoštevajmo tudi urednikove opombe in spremno študijo. Naslov knjige sam še ne pove, kako je besedilo nastalo in prišlo do bralca.
Od branja k dokumentom
Ko se ustavimo ob zgodovinski trditvi, poglejmo njen vir. Kdo jo izreka? Kdaj? Se opira na lastno izkušnjo, na pripoved drugega ali na dokument? Kaj lahko s tem virom preverimo in katero vprašanje ostaja odprto?
Pismo ima naslovnika in namen; javni govor občinstvo in okoliščine; poznejši spomin časovno razdaljo. Dobro branje ohranja te razlike. Če se vira razhajata, zapišimo, pri katerem podatku, ter poiščimo njuno podlago.
Pogovor ob knjigi
Za skupno branje zadošča, da vsak izbere eno mesto in pojasni, zakaj se je ob njem ustavil. Nato se vrnimo k besedilu. Ali naša razlaga upošteva, kar je zapisano pred izbranim odlomkom in za njim? Je mogoče slišati še drug pomen?
Tako nastaja branje, v katerem imata prostor osebni odziv in natančnost. Kocbekova dela lahko postanejo sogovornik tudi človeku, ki se z nekaterimi njegovimi odločitvami ali mislimi ne strinja.
Viri in uredniška opomba
Samostojen uredniški bralni vodnik. Vprašanja in predlogi niso navedki iz Kocbeka in ne nadomeščajo razlage posamezne pesmi ali knjige.