Misel

Oseba, vest in presežnost

Ob Kocbeku se vprašanje osebe sreča z dejanjem: kako ostati svoboden, kadar človeka zavezujejo bližnji, skupnost, vera in zgodovina?

Oseba in njeno dostojanstvo

Kocbek v predavanju Oseba — središče novega življenja razlikuje osebo kot trajno vrednoto vsakega človeka od osebnosti, ki se razvija. Dejavnost je pri njem pot tega razvoja. Ob njej govori tudi o varstvu posameznika ter o družbenih in materialnih pogojih, ki mu razvoj omogočajo.

Tako beremo njegovo predavanje iz leta 1939, objavljeno leta 1940. Njegov družbeni predlog povezuje osebno svobodo, skupnost in omejeno vlogo države. Politične ureditve, ki jo zariše, je treba presojati v tedanjem pomenu njegovih izrazov.

[S25]

Ob Mounieru in ob lastnih besedilih

Matija Ogrin v razpravi Kocbek in Mounier razčleni francoske pobude ter razlike med obema pojmovanjema osebe. Kritično presoja zlasti Kocbekov poudarek na samouresničenju z dejanjem in njegove možne izključujoče posledice.

Ogrin sam navede tudi mesta, ki govorijo o univerzalni vrednosti osebe. Kocbekovo predavanje iz Bohinjskega tedna zato beremo skupaj s to kritiko: preverjamo, kako se priznanje dostojanstva vsakega človeka povezuje z zahtevo po dejavni osebnosti. Za širši sklep potrebujemo več besedil iz različnih obdobij.

[S04] [S25]

Vest v javnem dejanju

V odgovorih Borisu Pahorju leta 1975 Kocbek zahteva javno priznanje povojnih pobojev in krivde. Pri tem zavrne teorijo, ki bi si zaradi zgodovinskega poslanstva jemala pravico razpolagati s smrtjo sočloveka. To je konkretna javno izrečena zahteva, ob kateri lahko beremo njegovo razumevanje odgovornosti.

V istem pogovoru še vedno zagovarja odpor in socialistično preobrazbo, pri razrednem boju pa zahteva razvidno etiko. Njegovo kritiko oblasti in njegova prepričanja lahko spremljamo skupaj. Primerjava z zgodnejšimi besedili pokaže, kje vztraja pri svojih izhodiščih in kje jih pozneje razlaga drugače.

[S27]

Zemeljska izkušnja in duhovno vprašanje

V pesmi Telo je tuja last so telo, duh in srce izrečeni skozi razlastitev, ujetost in zavrženost. Tudi beseda o Bogu je del te napetosti. Molitev spregovori iz možnosti pozabe in izreče zaupanje v bivanje, ki sega čez smrt. Obe pesmi odpirata duhovno vprašanje iz različnega pesniškega položaja.

Presežnost na tej strani razumemo kot odprtost za smisel, ki ga opis vidnega še ne izčrpa. K njej se približujemo ob konkretnih besedah: ob trdi rimi in podobi ujetosti, ob samostojnem Sem in sklepnem Amen. Razlaga mora ohraniti tudi napetost med temi glasovi.

[S21] [S23]

Bližina drugega človeka

Janov spomin na orglice v Tivoliju nas postavi pred dedka ob vnuku. Osebni prizor ima svojo vrednost: ohrani nekaj, česar kronologija javnega delovanja ne more zajeti.

Na tej strani bomo osebna pričevanja brali ob književnosti in dokumentih. Vsak glas ima svoje gledišče; skupaj omogočajo bližino, v kateri ostane dovolj prostora tudi za presojo.

[S09]

Viri in uredniška opomba

Predavanje v Bohinjskem tednu je prebrano v celoti (str. 13–22), prav tako Ogrinova razprava. Mounierovi izvirniki še niso primerjani. Za leto 1975 so prebrani vsi odgovori v knjigi (str. 128–153). Povezave med besedili so uredniška orientacija; zunanji strokovni pregled ni opravljen.

Oseba — središče novega življenja
Edvard Kocbek, v: Bohinjski teden, Ljubljana: Zarja, 1940, str. 13–22

Kocbek in Mounier
Matija Ogrin, Primerjalna književnost 20/1 (1997), str. 1–20

Edvard Kocbek, odgovori
Edvard Kocbek in Boris Pahor, v: Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Uredila Boris Pahor in Alojz Rebula. Trst: Zaliv, 1975, str. 128–153; Pahorjev uvod pred pogovorom.

Telo je tuja last — besedilo v izdaji Mesec s kolobarjem
Edvard Kocbek. Mesec s kolobarjem: Partizanska lirika. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 7 po kazalu S20.

Molitev — besedilo v izdaji Mesec s kolobarjem
Edvard Kocbek. Mesec s kolobarjem: Partizanska lirika. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 35 po kazalu S20.

Orglice v Tivoliju — osebno pričevanje
Jan Kocbek

Glas pesnika · branje dveh verzov

Beseda in navdih

Pridi, milostni navdih, posnovi
se v besedi! Pridi, dobri duh!

Edvard Kocbek · odlomek v predstavitvi knjige Z zelenim ognjem starodavnim, Sanje

Dvakratni Pridi daje verzoma obliko prošnje in pričakovanja. Govorec se obrača k navdihu in dobremu duhu; nastanek besede je v tem kratkem odlomku nekaj, čemur se odpira. Glagol posnovi poveže prihod navdiha z njegovo uresničitvijo v besedi.

Tako lahko začnemo govoriti o presežnosti ob samem jeziku pesmi: prisluhnemo nagovoru, prehodu čez verzni rob in prošnji, da bi navdih dobil besedno obliko. To je naše branje navedenih dveh verzov. Za razlago celotne pesmi potrebujemo celotno besedilo.

Viri in uredniška opomba

Deset besed je prepisanih iz javne založniške predstavitve; verzni prelom je ohranjen. Naslov pesmi in stran v knjigi v tej predstavitvi nista navedena, zato ju ne ugibamo. Prepis še primerjamo z družinskim izvodom.

Z zelenim ognjem starodavnim: partizanske pesmi
Založba Sanje — predstavitev knjige