Besedilo pesmi
Sem, ker sem bil in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom in zato sem več od pozabljenja, neizmerno več od zanikanja, neskončno več od niča.
Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli. Amen.
Uredniško branje
Ob pesmi
Bivanje pred možnostjo pozabe
Prva beseda Sem stoji sama v verzu. Naslednji verz jo poveže s preteklostjo: ker sem bil. V isti kitici se odpre prihodnost, v kateri bo govorca mogel vsakdo pozabiti. Zavest bivanja je že na začetku izpostavljena izginotju iz spomina drugih.
Peti verz, pozabiti, stoji sam. Tako možnost pozabe dobi čas in težo izreka. Za njo se nova kitica odpre z In vendar. Ta vez postane tečaj pesmi: govorec mora nekaj izreči prav v položaju, ki ga je prva kitica dopustila.
Sem, bil sem, bom
Druga kitica razpre bivanje skozi tri čase. Izjave sem, bil sem in bom dobijo vsaka svojo vrstico. Veznik in jih kopiči; ob vsaki se govor znova opre na glagol biti. Zatem trikratna beseda več stopnjuje razmerje do pozabljenja, zanikanja in niča.
Neizmerno in neskončno povečujeta obseg tega izreka onkraj določljive mere. Bivanje se tu izpoveduje z zaupanjem, ki preseže obstoj v tujem spominu. Naslov Molitev nam omogoča, da v takem govoru slišimo tudi vero: besede izrekajo vztrajanje v bivanju pred možnostjo popolne odsotnosti.
Od prve osebe k vsemu nastalemu
Tretja kitica začne s trditvijo Vse je večno, kar nastane. Govor se razširi od prve osebe k vsemu, kar pride v bivanje. Rojstvo nato postane nosilec primerjav: močnejše, vztrajnejše, silnejše, slovesnejše. Nasproti mu stojijo smrt, obup, samota, hrup, greh in zavrženost.
V tem zaporedju se razpon pesmi razširi od telesnega konca do zapuščenosti in moralnega bremena. Zadnja primerjava, slovesnejše od zavrženosti, premakne poudarek k dostojanstvu nastalega. Tudi tam, kjer je življenje zavrženo, pesniški glas vztraja pri teži njegovega prihoda v bivanje.
Sklep molitve
Sklep se vrne k prvi osebi. Nikoli je izrečen dvakrat, drugič kot cel stavek. Kratki verzi upočasnijo govor in poudarijo odločnost: ne bom prenehal biti.
Zadnji Amen poveže izrek z naslovom in potrdi njegovo molitveno obliko. Začetna možnost pozabe ostaja del pesmi, vendar sklep izreče zaupanje v nadaljevanje bivanja. O večnosti tu spregovori glas, ki je prej dopustil tudi svojo pozabljenost.
Viri in uredniška opomba
Prepis po celotni priloženi fotografiji; štiri kitice, ohranjeni verzi, ločila in začetnice. Naslov je viden; stran 35 je potrjena v kazalu S20. Razlaga je uredniško branje pesmi, ne teološka opredelitev celotnega opusa. Jan Kocbek je 26. oktobra 2026 potrdil, da se prepis ujema s knjigo.
Molitev — besedilo v izdaji Mesec s kolobarjem
Edvard Kocbek. Mesec s kolobarjem: Partizanska lirika. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 35 po kazalu S20.
Mesec s kolobarjem — kazalo fizičnega izvoda
Edvard Kocbek; prispevka Borisa Paternuja in Mihaela Glavana. Mladinska knjiga, 2011.