Poezija · besedilo in branje

O treh vnukih

Dedkova igra in otroške čarobne moči. Pesem z osebnim uvodom Jana Kocbeka, enega od treh vnukov.

Osebni spomin

Jan ob pesmi

Jan Kocbek · eden od treh vnukov iz pesmi

Pesem O treh vnukih mi je posebno ljuba. V njej prepoznavam dedkov ljubeč in igriv odnos do nas. Sam v njej za hip ustavim kroženje zemlje. Počaščen sem, da me je dedek omenil in mi namenil tako čarobno vlogo.

Luka je bil vedno najstarejši in največji od nas. Če pa me spomin ne vara, je Vid še rosno mlad nekoč med igro res z nogo čofnil v jezero. Mislim, da smo bili takrat skupaj na obisku Arboretuma v Volčjem Potoku in mu po štorih ni uspelo priskakljati čez.

Danes nas je vnukov pet. Pozneje sta se nam namreč pridružila še Pavle in Rok.

[S29]

O treh vnukih

Od časa do časa se v meni prebudi želja, da bi se vrgel na vse štiri in spregovoril z neoblikovanimi glasovi, podoben raznim štirinožcem. To se dogodi, kadar mi zadišijo kupi sena, večerna trata ali zagledam majhne možičke, svoje prince. Takrat začnem hrzati, kakor da se bom z njimi vred udeležil otroške križarske vojne ali se bom moral pri priči leči na tla, podoben indijancu na smrtnem begu, kadar mu duša zaostane za telesom. Spričo vnukov sem postal neveden in neroden, niti takrat ne morem nič ukreniti, kadar se Jančku posreči, da za hip ustavi kroženje zemlje, Luka pa z dlanmi pokrije oba velika oceana, da Videk ne bi čofnil v mlako.

Edvard Kocbek, Zbrane pesmi II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977, str. 174. [S28]

Uredniško branje

Ob pesmi

Na vseh štirih

Pesem se začne z željo odraslega, da bi se vrgel na vse štiri in spregovoril z neoblikovanimi glasovi. Vonj sena, večerna trata in pogled na vnuke prebudijo telesno igro. Govorec hrza in se v domišljiji znajde sredi nenavadnih dogodivščin. Vnuke poimenuje svoje prince; ljubkovalnost spremlja njihovo sposobnost, da ga potegnejo v svoj svet.

Ko odrasli ne ve več vsega

Ob vnukih govorec postane neveden in neroden. Njegova zadrega je povedana z naklonjenostjo. Zdaj se nenavadne moči znajdejo pri otrocih: Janček ustavi kroženje zemlje, Luka z dlanmi prekrije oceana. Odrasli lahko samo opazuje, kaj se jim posreči.

Dolgi verzi pripovedujejo skoraj pogovorno, vendar jih prelomi ves čas premikajo naprej. Lukovo ime obstane na koncu verza, njegovo dejanje pa se razpre v naslednjem. Tako tudi bralec za hip počaka, kaj bo storil.

Oceana in mlaka

Sklep poveže velikost sveta z drobnim družinskim dogodkom. Luka pokrije oba velika oceana zato, da Videk ne bi čofnil v mlako. Vesoljni podobi se zbereta ob otroku, ki bi lahko padel v vodo. V tej nesorazmernosti sta humor in nežnost: za trenutek je mogoče ustaviti zemljo in z dlanmi zavarovati svet.

Janov spomin ob pesmi odpre osebno pot do imen in prizorov. Morebitnega resničnega dogodka ne moremo določiti samo iz verzov; njegov spomin na jezero in Arboretum ostaja pripovedovan z negotovostjo, s katero ga je sam izrazil.

Vprašanji za branje

  • Kaj se spremeni, ko odrasli ob otrocih postane neveden in neroden?
  • Kako se spremeni občutek velikosti, ko pesem od kroženja zemlje in oceanov prispe do mlake?
Viri in uredniška opomba

Prepis po fotografiji celotne pesmi z vidnim naslovom. Ohranjenih je 17 vrstic in izvirni zapis z malo začetnico pri besedah indijancu in zemlje. Knjižno izdajo in stran 174 je navedel Jan Kocbek; na fotografiji nista zajeti. Uvrstitev v Nevesto v črnem in datum nastanka nista potrjena. Osebni uvod je Janov zapis, razlaga pa uredniško branje.

O treh vnukih — fotografija pesmi
Edvard Kocbek, Zbrane pesmi II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977, str. 174 po podatku Jana Kocbeka