Besedilo pesmi
Ob meni so ubili človeka. Imel je mater, ki ga je rodila, in očeta, ki mu je delal igrače, imel je brate in šegavega strica in deklico s plavimi kitami, imel je voziček in konjiča in skrinjo s pisanimi sanjami in potok, kjer je lovil ribe.
Približal se mi je s hitro hojo in me ves zasopel dohitel, ustavila sva se kot znanca, v rokah drži kletko s ptiči in brašno za dolgo pot, v žepu ima pismo za čez tri doline, med usti pa ubrane orglice, zdaj zdaj se bodo oglasile.
Tišina polni nebeške prostore, veter pojema v košatih lipah, jabolka dišijo s stare police in kruh se obrača proti vratom, že se je vtihotapil vame. Začel sem se poslavljati od sveta, v temnem oknu nesrečnega srca je zažarel mesec s kolobarjem.
Uredniško branje
Ob pesmi
Bližina v prvem stavku
Prvi stavek pove dejanje in njegovo bližino: ob meni so ubili človeka. Govorec je v dogodku navzoč z določilom ob meni. Tisti, ki so ubili, ostanejo neimenovani; beseda človek odpre prostor vsemu, kar sledi. Pesem zatem vrne ubitemu odnose in stvari, skozi katere je živel.
Mati, oče, bratje, šegavi stric in deklica s plavimi kitami sestavljajo krog bližnjih. Igrače, voziček, konjič, skrinja in potok ohranijo otroštvo. Ponavljanje imel je in veznika in podaljšuje naštevanje: življenje se razgrinja v novih pripadnostih, navadah in podobah. Podrobnost o šegavem stricu pri tem ohrani celo potezo družinskega razpoloženja.
Prihod po izrečeni smrti
Druga kitica se začne s približanjem. Človek, čigar smrt smo že slišali, govorca dohiti in se z njim ustavi kot znanec. Pretekli čas zamenjata sedanjika drži in ima. Pred nami so roke, žep, usta ter stvari, ki jih človek nosi.
Kletka s ptiči, popotno brašno in pismo odpirajo možnosti poti in srečanja. Orglice prinesejo še možnost glasu. Ponovljeni zdaj zdaj zadrži kitico tik pred zvokom; naslednja se začne s tišino.
Tišina in premik v notranjost
Tišina polni nebeške prostore; bližina človeka dobi razsežnost, ki sega čez posamezni prizor. Hkrati ostajajo čutne stvari: košate lipe, vonj jabolk, kruh ob vratih. Njihova domačnost se sreča z govorčevim poslavljanjem od sveta.
Beseda vtihotapil zaznamuje neopazen vstop v govorčevo notranjost. Za zunanjim prizorom govorec spregovori o lastnem slovesu. Ob bližini ubitega se sooči tudi s svojo smrtnostjo; nesrečno srce postane kraj zadnje podobe.
Mesec v oknu srca
Sklepni mesec zažari v temnem oknu nesrečnega srca. Podoba poveže svetlobo in temo, nebo in notranjost. Kolobar ostane viden, vendar brez dokončnega pojasnila. Branje lahko pri njem obstane kot pri podobi, v katero se zberejo žalost, spomin in slutnja konca.
Pesem ohranja ubitega človeka v njegovi življenjski svojskosti. Dovoli mu bližnje, otroštvo, pismo in pričakovano glasbo. S tem je tudi zadnji pogled v srce zaznamovan z izgubo konkretnega življenja, ki mu je bilo v verzih vrnjeno toliko navzočnosti.
Viri in uredniška opomba
Prepis po celotni priloženi fotografiji s tremi osemvrstičnimi kiticami. Naslov je viden; stran 23 je potrjena v kazalu S20, ker številka strani na fotografiji ni zajeta. Ohranjen je tudi ponovljeni zdaj zdaj. Razlaga izhaja iz pesmi; govorca ne enačimo samodejno z biografskim avtorjem in ne določamo identitete ubitega ali storilcev. Jan Kocbek je 26. oktobra 2026 potrdil, da se prepis ujema s knjigo.
Mesec s kolobarjem — besedilo v izdaji Mesec s kolobarjem
Edvard Kocbek. Mesec s kolobarjem: Partizanska lirika. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 23 po kazalu S20.
Mesec s kolobarjem — kazalo fizičnega izvoda
Edvard Kocbek; prispevka Borisa Paternuja in Mihaela Glavana. Mladinska knjiga, 2011.