Poezija · besedilo in branje

Mesec s kolobarjem

Ubiti človek v pesmi dobi odnose, predmete in gibanje svojega življenja. Njegova bližina poseže v govorca in v podobo sveta.

Besedilo pesmi

Ob meni so ubili človeka. Imel je mater, ki ga je rodila, in očeta, ki mu je delal igrače, imel je brate in šegavega strica in deklico s plavimi kitami, imel je voziček in konjiča in skrinjo s pisanimi sanjami in potok, kjer je lovil ribe.

Približal se mi je s hitro hojo in me ves zasopel dohitel, ustavila sva se kot znanca, v rokah drži kletko s ptiči in brašno za dolgo pot, v žepu ima pismo za čez tri doline, med usti pa ubrane orglice, zdaj zdaj se bodo oglasile.

Tišina polni nebeške prostore, veter pojema v košatih lipah, jabolka dišijo s stare police in kruh se obrača proti vratom, že se je vtihotapil vame. Začel sem se poslavljati od sveta, v temnem oknu nesrečnega srca je zažarel mesec s kolobarjem.

Edvard Kocbek, Mesec s kolobarjem, Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 23. [S22] [S20]

Uredniško branje

Ob pesmi

Bližina v prvem stavku

Prvi stavek pove dejanje in njegovo bližino: ob meni so ubili človeka. Govorec je v dogodku navzoč z določilom ob meni. Tisti, ki so ubili, ostanejo neimenovani; beseda človek odpre prostor vsemu, kar sledi. Pesem zatem vrne ubitemu odnose in stvari, skozi katere je živel.

Mati, oče, bratje, šegavi stric in deklica s plavimi kitami sestavljajo krog bližnjih. Igrače, voziček, konjič, skrinja in potok ohranijo otroštvo. Ponavljanje imel je in veznika in podaljšuje naštevanje: življenje se razgrinja v novih pripadnostih, navadah in podobah. Podrobnost o šegavem stricu pri tem ohrani celo potezo družinskega razpoloženja.

Prihod po izrečeni smrti

Druga kitica se začne s približanjem. Človek, čigar smrt smo že slišali, govorca dohiti in se z njim ustavi kot znanec. Pretekli čas zamenjata sedanjika drži in ima. Pred nami so roke, žep, usta ter stvari, ki jih človek nosi.

Kletka s ptiči, popotno brašno in pismo odpirajo možnosti poti in srečanja. Orglice prinesejo še možnost glasu. Ponovljeni zdaj zdaj zadrži kitico tik pred zvokom; naslednja se začne s tišino.

Tišina in premik v notranjost

Tišina polni nebeške prostore; bližina človeka dobi razsežnost, ki sega čez posamezni prizor. Hkrati ostajajo čutne stvari: košate lipe, vonj jabolk, kruh ob vratih. Njihova domačnost se sreča z govorčevim poslavljanjem od sveta.

Beseda vtihotapil zaznamuje neopazen vstop v govorčevo notranjost. Za zunanjim prizorom govorec spregovori o lastnem slovesu. Ob bližini ubitega se sooči tudi s svojo smrtnostjo; nesrečno srce postane kraj zadnje podobe.

Mesec v oknu srca

Sklepni mesec zažari v temnem oknu nesrečnega srca. Podoba poveže svetlobo in temo, nebo in notranjost. Kolobar ostane viden, vendar brez dokončnega pojasnila. Branje lahko pri njem obstane kot pri podobi, v katero se zberejo žalost, spomin in slutnja konca.

Pesem ohranja ubitega človeka v njegovi življenjski svojskosti. Dovoli mu bližnje, otroštvo, pismo in pričakovano glasbo. S tem je tudi zadnji pogled v srce zaznamovan z izgubo konkretnega življenja, ki mu je bilo v verzih vrnjeno toliko navzočnosti.

Viri in uredniška opomba

Prepis po celotni priloženi fotografiji s tremi osemvrstičnimi kiticami. Naslov je viden; stran 23 je potrjena v kazalu S20, ker številka strani na fotografiji ni zajeta. Ohranjen je tudi ponovljeni zdaj zdaj. Razlaga izhaja iz pesmi; govorca ne enačimo samodejno z biografskim avtorjem in ne določamo identitete ubitega ali storilcev. Jan Kocbek je 26. oktobra 2026 potrdil, da se prepis ujema s knjigo.

Mesec s kolobarjem — besedilo v izdaji Mesec s kolobarjem
Edvard Kocbek. Mesec s kolobarjem: Partizanska lirika. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 23 po kazalu S20.

Mesec s kolobarjem — kazalo fizičnega izvoda
Edvard Kocbek; prispevka Borisa Paternuja in Mihaela Glavana. Mladinska knjiga, 2011.